Do leta 1214 je Lovrenško cerkveno-upravno sodilo pod pražupnijo v Hočah. Nadškofijski sedež ozemlja južno od Drave pa je bil oglejski patriarhat. Leta 1214 je šentpavelskemu opatu Ulriku uspelo izločiti ozemlje med pohorskima potokoma Lobnico in Velko skupaj s cerkvijo sv. Lovrenca izpod hoške pražupnije. 24. oktobra 1214 je oglejski patriarh Wolfger naznanil, da je med šentpavelskim opatom in župnikom v Hočah prišlo do prepira zaradi cerkve sv. Lovrenca v Radomljah (Radimlach). Ker se sprti strani nista mogli sporazumeti, sta na pomoč poklicali razsodnike in končno odločitev prepustili njim. Odločeno je bilo, da mora šentpavelski samostan odstopiti hoškemu župniku eno marko letnega dohodka v Bezeni, samostan pa obdrži vse pravice nad cerkvijo sv. Lovrenca z vsemi pritiklinami na ozemlju med Lobnico in Velko. Ker je tudi patriarh Wolfger iz listin svojih prednikov ugotovil, da ima samostan v lasti cerkev sv. Lovrenca že 60 let, jo je ločil od župnije v Hočah in podelil samostanu.